pogled skozi obe okni

žarek sreče, čisto mehek in sramežljiv, a vztrajen se prebija skozi meglo naše Ljubljene. pokaže mi pogled iz obeh strani- sončne in deževne ter pot okrog ogromne luže, tisto skrivno strehico, ki me bo varovala pred dežjem, na prste mi ne more našteti koliko neverjetnih ljudi me obkroža, koliko pozitivne energije si delimo med sabo in da je včasih potreben samo nasmeh, ki ga podariš, da se svet obarva s soncem. včasih zahevamo preveč od življenja. veselim se vsega, kar se mi dogaja. rumenih listov na tleh, novih idej, toplih ljudi s katerimi delim besede, krešenja mnenj, pozornosti, preproste radosti, ki nas bogatijo s tisto iskrico v očeh, ki potem sije in sije. poiščem si mentalno sonce, pa čeprav le začasno in se ob njem grejem, kot ob uličnem ognju.

foto: okt 09

razbiti objemi

nekaj v meni se zbudi. vsake toliko časa privre na dan tista frustracija, pa ona druga in nato še spomin na vonj njegove kože, druge nasmehe, nekatere laži, pekoče očitke... grenko in sladko se prepletata. dolgo uspem vzdržati masko na obrazu, vendar ne gre zlahka ko si utrujen, ko si res želiš ali ko te res prizadane. tisti večen nasmeh, prekrižane roke in večeri brez dotikov. in potem pridejo trenutki in situacije, ki nezavedno v meni vzbudijo val čustev, kot vrh ledene gore, spomin v obliki fotogafije in vonja, redko zvoka me prlje nazaj in... maska pade. trenutki neverjetne ranljivosti in brezupa, ko si gol pred ljudmi, ki jih ne poznaš, ko jim je tvoje reakcija nejasna in neprimerna. umaknem se, vdihnem dim in se počasi sestavljam, košček za koščkom. nato pride tisti nepričakovan objem, tisti, ki prihaja od znotraj in v meni se vse stopi, vse skrbi, vse zavore, vsa negativna energija, vsi strahovi, vse to počasi odteka iz mene. kaplje mi padajo na lica, telo se trese. duša končno spet diha možgani pa si pojejo true colors:)

foto: julij09

prebliskovanje

drhtim kot jesenski list.
sredi vsega tega vrveža.
vsi zvoki so omehčani.vse ostalo decrescendira.
razen notranje bilke upanja.
ne sklanjam glave, le odpočijem si na poti.
tukaj sva jaz in ti "nepomembna za svet".
ravno zato tukaj "vse šteje".
sonce je vzšlo, novo upanje je na obzorju.
samo odpreti moram oči.
milina znotraj nas bogati.
pomirjenost s sabo kot najvišji cilj.
nasmeh kot sredstvo prebolevanja.
zadovoljstvo v preprostih rečeh.
spontano veselje ob skakanju čez/v lužo.
dan dober kot kruh.

photo: april 2009

prihajanje zime.

danes se mi je skozi pore prikradel spomin na zimo tri leti nazaj. naše zadnje počitnikovanje na Pokljuki zabeljeno z metrom snega in takrat zame grenko novico o pričakovanju nečesa, kar se je nato spremenilo v neponovljivo dogodivščino - bratca. tisto ležanje v iglicah smreke in zrenje v modro nebo in tista neskončna nedolžnost, ki je bila takrat preplavljena čez vso mojo bit. škripanje snega pod podplati in umivanje z vodo segreto na peči pri minus nekajčez10 stopinj, gretje nog in prehranjevanje z domačimi jedmi na žlico. tistih 5 dni smo se vsako leto odklopili (tudi dobesedno, saj mobiteli ne vlečejo, razen na oddaljenem hribčku, pol ure hoda stran) in se samo včasih včasih odpravili v socialistični hotelčič nad smučiščem in z rdečimi lički in nosovi čakali vsak na svoj čaj/kakav. ne vem zakaj, ampak ta hiter prehod v jesen, rumeno listje in rdeča jabolka, vonj kuhanega vina in kostanjev me nekako spominjajo na zimo. tisto pravo na Pokljuki.
počutim se kot da bo letos spet tista lepa zima, ne moti me racionalno razlaganje o tem kakšna bo res, v srcu čutim, da me megla ne bo tako ubila in da mi bo sneg še bolj dišal kot ponavadi. počasi... vem, da je najprej potrebno doživeti jesen, vendar danes pač čutim prihajanje zime. zato sem se zleknila ob kamin in si v naročje posadila knjigo. pa čeprav naj za takšne stvari ne bi imela časa... :)

prvi dnevi

zveze, počitnic, prijateljstva, sobivanja, faksa... vse to so dnevi v katerih se meša toliko različnega, toliko čustev in zaznav, da jih le s težavo procesiramo in le v parih procentih prefiltrirano dostavimo do možganov. navdušenje, sreča, strah, ljubezen, vznemirjenje, frustracije, zavračanje, sprenevedanje, pozitiva... polno mavrice in teme, vsega na pretek. in odločila sem se opominjati na tisto, kar mebo vleklo naprej. drobne pohvale, skrivni pogledi, zaupljivi nasmeški, podarjenih 10 centov, cigaret skupaj, mir, ko ga potrebuješ, toplina, samotni sprehod po mestu in šumenje listja...

danes ljubim, čutim, bijem. za razmišlanje je še dovolj časa.

amado mio, pier paolo pasolini

mudi se... na hitro nase zvlečem pajkice in krilo ter vržem čez glavo še majčko in pulover, pograbim torbico, vržem not še mobitel in cigarete in hitro odpeketam po stopnicah, ker me pred vhodom že čakajo ostali trije. od železniške se namenimo proti mladinskemu, hodimo hitro, vsak poln svojih misli. besede preslišim, plavam v nedoločenem, dokler me marko ne prime pod roko in se zavem, da sem še v fizični obliki, da se premikam. na blagajni dvignemo karte in čakamo na odhod v dvorano. moja glava je prazna in cigaretni dim mi smrdi, počutim se v neskladju z realnostjo. ko se strpamo na tribuno, pa se nekako pomirim. dotikajo se me kolena fanta za mano jaz pa se s koleni dotikam ženske pred mano, stegna si delim z markom in lariso, počutim se prav prijetno, kot da smo že na začetku eno in končno lahko pozabim na slap misli, ki mi drejo v glavi.

potem se vrvež gledalcev počasi poleže, igralca sta že od začetka na odru in Ivan odpre usta in s svojim glasom nežno napolni ves prostor, pomiri še zadnje zunanje misli in nas potopi v pasolinijevo pripoved.

sledijo neverjetni detajli, majhne podrobnosti in nepravlinosti, ki naredijo stvar tako zelo človeško in tako zelo blizu, da se mi vrti. kakšna uigranost in ubranost dvojice. čisto ujemanje- kako lahko takšno temo prikažeš na neznansko lep način. in ne samo lep, temveč tudi naraven in resničen. kako zgoščeno a vseeno popolnoma sproščeno. tako kot da bi vsi bíli skupaj, kakor bije eno samo srce. neverjeten občutek ekstaze. ne amen, temveč... amado mio.

resnica je lepa.

.

Foto: Matej Peternelj, Igrata: Ivan Peternelj(tudi režiser) in Blaž Šef

Več na : link

Rosno

Plavam v morju občutij in čutim vsak atom morske vode, ki polzi mimo, vendar nekako ne pomnim - samo čutim. Sedanjost se v moj spomin komaj zapisuje, nekako zmedeno visim vmes med tem in onim. Tako kot moji prsti, ki si pogosto domišljajo, da pesek polzi med njimi. Da čutijo tisti občutek minljivosti. Vsega. Želim si začutiti sedanjost, pa se uspešno intenzivno ukvarjam s čem drugim ali tretjim, ne vzamem si dneva, ko bi se spustila in ležala v travi ali pa sedela v avtu sredi ničesar in samo bila. Rosno se spominjam - tako kot rosa v hladnem jutru se mi utrinjajo spomini iz vseh vetrov se počasi izkristalizirajo, celo malo zaskelijo, kot takrat ko se rosa zablešči in se kasneje posušijo v dopoldanskem soncu. vendar nekaj ostaja. priokus po čem? nohti turkizne barve me opominjajo na to, da imam preveč časa. "preveč".

foto: jutranja rosa, september 2009, serija analognih

najjači

Moj delavni maturanc, prostor za mal fotkanja, velik veselja in plesanja in na splošno opravljanja službe - animiranja :) zelo zabavno, polno izzivov, veliko sreče in malo dežja. Ljubezen v Barceloni in podobne zadeve :) Destinacija: Lloret de Mar in Barca.