un, deux, trois.

skozi zaprte veke mi pronicajo nežne solze
v sebi čutim neskončno pekočo toploto
razleza se po zmrznjenih prstih in se približuje ledeni konici nosu
kaplje za sabo vztrajno puščajo slano sled
vse kar vidim z zaprtimi očmi poskuša razum dosledno cenzurirati
pa te kljub vsemu čutim ob sebi
mravljinci naredijo sprehod po širjavah mojega telesa
vem, da samo sanjam in da je že to sreča, da lahko.



rada bi se še kdaj peljala po poteh tvojih dlani
rada bi še kdaj v sebi čutila ustvarjalno moč
in se čutila drugače kot večno
da ne bi čutila sebe kot podsodo ali celofanast ovitek
rada bi čutila tisto vsebino, ki si jo pokazal
spominjam se tujih besed o svojih lastnostih
a samo bežijo skozi sito mojega razpoloženja
ostane kup zavrženih spoznanj ki jih večno prežvekujem.



drhtim ob prisotnosti
drevenim ob dotiku
hrepenim po tebi
zaslepljena se potikam
iščem nekaj lepega
znotraj sebe
pristnost ostaja
biva med nami
čutim jo v obupu
slavim jo v evforiji
preveč se oviram
pri dihanju svobode

foto:januar2010

upanje.

Kljub vsem sivinskim in akromatičnim tonskih lestvicam občutkov zadnjih dni mi je nočno branje prav posebne revije živopisano prebarvalo misli. Ker bi bilo nesmiselno skrivati avtorstvo in ker bi rada zapisala v slovenščini, bo uvodnik dotične revije po smislu preveden v slovenščino.

Januar 2010

"Ponovno se spušča mrak še enega izmed desetletij.
Nič več širokega pogleda na svet.
Samo seštevek trenutkov, katerega vsota je nekaj, kar nisem prepričan da razumem.
Življenje samo je dolgočasno. Preveč predvidljivo. Standardizirano.
In skoraj končano, vsak trenutek.
Ampak... tu je glasba. In umetnost. In prijatelji. In kava. In ocean.
In vse tiste stvari, ki jih ljubim pri tebi.
In včasih sem tako prestrašen, da bom pozabil o vsem pomembnem, samo zaradi tega ker se tako zagnano mučim z vmesnimi smetmi.
In včasih sem tako prestrašen, ker si samo ena "ti".
Ampak obljubljam, da se bom ponovno potrudil. Mogoče celo bolj kot kdajkoli prej, za naslednje desetletje.
Tako zelo sem sit vsega tega negativnega sranja. Tako zelo sit zadrževanja svojih sanj.
Želim si samo nikoli nehati ljubiti.
Ker, kaj drugega je sploh pomembno?"

--uvodnik v LODOWN magazine.


Nad še eno dozo veselja pa sem se naslajala ob branju intervjuja z Dallasom Claytonom, ilustratorjem in pisateljem otroških knjig. Prava vizualno/čustvena poslastica <3

miljon

zadnje čase...

je vse
samo in edino

krneki,


prisežem.

poslušamingledamtole(klikni)

foto:dec2009

prah notranjosti

poletno sonce zahaja za obzorjem, pred nami je le neskončna cesta.
za vogalom misli čutim kako vsakdanja realnost preži nad mano
in me opozarja, da česa tako lepega ne doživi vsak.
nešteti spomini, belina rjuh in barvitost smeha,
dobrota trenutkov svežih kot kruh.
veter v laseh in tvoja roka nekje blizu mojega srca.
hipno, a močno se spominjam trenutkov,
ki so že ob dogajanju polzeli skozi prste
in soustvarjali neverjetno čudovitost vsake sekunde.

foto: Gythion bay, 2008

polomljeno

ko me zmečkano zbudi tretji telefonski klic si spanje obrišem pod nosom in odhitim na kavo v mesto. potem se počasi sestavljam skozi kozarce vode in sirove štručke. verbalizacija ne pomeni olajšanja, le boleče razgrajevanje problema. boleče trgam iz sebe smeti in upam na boljši jutri. s pomivanjem posode skušam s sebe izmiti umazanijo sanj preteklega tedna. ko se uležem na posteljo me takoj zmanjka in po tem, ko me klici telefona spet zbudijo se z obiskom zvestobe začnejo ravnati gube in lepiti raztrgani delčki papirja, ki so bili izgubljeni, pa smo jih s skupnimi močmi našli. nemočno mežikam v nekaj kar dojemam kot sobotno popoldne, a z zvestobo ob strani je vse lažje. ko postaneva lačni se odpraviva v najbližjo pekarno in si privoščiva še tople slanike. hrustajočih ust se odpraviva po snežni ljubljani in snežinke se nama topijo na obrazu. še tako polomljen dan dobi kanček svoje skrpane lepote.

foto:benetke nov 2009

raztrganina dneva

tipkanje konic prstov po klaviaturi in ustvarjanje mamljivih jazz ritmov so premikanje duše, ki mi je prikradlo na plan toliko pozabljenih trenutkov, vonjev pravkar pokošene trave, pogledov in občutkov premikanja zraka na vsakem delčku telesa. kot da me glasba odnese stran v nadzračni prostor topline. in sprehod domov postane veselje - skakanje po zasneženih bankinah in vriskanje, ko se držiš za roke in se ti misli popolnoma odprejo. poplesovanje sem in tja in neskončna moč gibanja, ko imaš občutek premagovanja največjih ovir. in potem še tiste drobne pozornosti, ki ti pomenijo največ omogočijo, da lahko prišiješ en čeden gumb čez raztrganino dneva.

foto:UMBRAjazz,Perugia 2009

tudi upati ni več dobro

preveč konformizma okoli mene me duši.
kot bi mi splošni okus brisal vso ustvarjalnost.
neskončna zahodna težnja po realizmu človeškega očesa in kiču me slepi.
rada bi postala gluha za vse odvečne informacije.
slepa in brez sape se opotekam naokoli.
neskončnost teh bednih poti, kjer se vedno samo spotaknem.
volja je živa, le telo kloni pod pritiskom.
kako se naučiti živeti sam s sabo je zame neskončen izziv.
kako mi bo uspelo, če vedno znova padem na isti točki.
sedim na njej in jemljem dih naslednjemu padcu.
korak in dva, mogoče tri in potem sem spet tam.
najbolj me iztiri to, da vedno znova upam.
zakaj ne morem nehati s tem nesmiselnim početjem?
brez upanja ni razočaranja, a tudi ničesar drugega.

fotodecember09

skok pred skokom

tiho sneženje,
Mir prežema mesto,
med zunanjstjo in mano
je samo utripajoče srce
in steklo.
vsa energija,
vse misli se potikajo
po panorami v katero zrem.
skrbi se nežno odbijajo
od vrhov zasneženih streh
cerkvenega zvonika
svetlobe v zraku.
nisem dokončna
nisem brez konca
koliko meja
in koliko užitkov
ob odkrivanju le teh.