ultimate S

kakšna mavrica občutkov!
bilo je... PRELEPO. tisti občutek, ko ti grejo dlake pokonci, ko ti telo preplavi glasba in nič drugega ni več važno, ko glasba tako intenzivno plove skozte, da drhtiš. več problemov kot imaš bolj noro breztežen je ta občutek. obkrožen si s pozitivno energijo, množica pleše, glasba je usklajena, neprekinjena in ravno prav razgibana... nepopisna svoboda znotraj moje glave. lahko bi kar odletela, brez problemov sem se spet ŠIROKO nasmejala, barve so spet postale intenzivne, življenje se je spet zazdelo tisto PRAVO. Santanin idealistični govor, nerealen a idejno tako dobrosrčen, da ti postane všeč ta dobronamerna naivnost. na koncu vsi pojemo, cela množica poje in luč ostane na nas, mi pa kar pojemo... love!
nepozabno.

manjka(š)

zjutraj se zbudim. vsako jutro znova. isti neprijeten občutek, sovražim jutra. zakaj obstaja tistih 5 minut po tem ko se zbudiš in ni niti zajtrka niti kave še ampak samo tisti grenak okus nesreče v ustih, ki ne veš od kod se je vzel. od včeraj, letos, iz mor, neprespanosti? "pa saj so počitnice!" mi odzvanja v glavi. vendar mene je strah svobodnega časa, ko imaš glavo na paši in lahko razmišljaš o čemerkoli se ti pač zahoče. nimaš zadosti skrbi, da bi ti preokupirale možgane in potem se zbujajo spomni in jočeš že ob preprostem zvoku akustične kitare. kako se to lahko zgodi tako iznenada, obenem pa logično kot plimovanje. bistveno je da nočem razmišljati, ker to nikoli ne prinese nič dobrega. "zakaj smo globoko v sebi tako zaverovani v stvari, ki ne obstjajo?" in podobna vprašanja se pojavijo...

potrebovala bi samo nekoga, da me zvleče na morje, da me nastavi soncu in polni mojo baterijo na fotoaparatu, ker jaz stalno pozabljam, in z mano deli dvojino. primankuje mi vitamina D in sprošenosti. in tistega smeha, ki prihaja od znotraj.

simple things in life

kako čudovit pogled se razprostira skozi moje okno. kako lepo je videti vse te barve, balkončke, ki predstavljajo majhna pribežališča ljudem, ki iščejo košček miru, okna drugih, ki jim nosijo svetlobo v sobe in srca in misli.
kako lepo je samo ležati. in poslušati klavirsko glasbo. misli so skoncentrirane samo na tisto kar čutim. na razbolele oči, na otopelo srce, na utrujene noge, zvozlan hrbet in nasmešek na obrazu. saj se lahko nasmejim, še imam moč.
kako osvežilno je početi popolnoma preproste stvari kot so razgibavanje prstov na nogah in pretegovanje v postelji. lepo je slišati nežno trkanje motik in lopatic, ker vse babice našega bloka pridno okopavajo večeren poletni vrt. sveže prekopana zemlja diši skoraj bolj kot opojni vonj rož, ker je nekako bolj pristna, trdna in naša. zemlja namreč. spominja me na otroško brezskrbnost in starčevsko prikupnost naenkrat.
ko se ti v enem dnevu zgodi toliko stvari, da jih ne moreš urediti v svoji glavi. in jih pustiš da plavajo in so pač tam, kamor jih je vrglo. in svoje utrujeno telo sprejmeš z ljubeznijo, svoj nasmeh nagradiš s še enim. in to preprosto zato, ker je pogled skozi moje "okno" tako zelo čudovit.

Москва слезам не верит

p.s. vem da je preveč fotk. ampak tut moskva je prevelika :)

MOCKBA /comming soon/

ena izmed nemaloštevilnih poročnih scen.

ostalo kmaluuu. ko bo mičken več časa :)

otroc' na travn'ku

velika noč, žlahta in moj stalni črni spremljevalec:)

vse je na dlani

ko misliš, da res NI rešitve in poti do nekega določenega cilja se nekje najde majhna priložnost za rešitev. malce zamegljena in skoraj nevidna, ampak je. čaka, da jo zagrabiš in izkoristiš. vse je na tvoji dlani, samo naučiti se moraš gledati.

photo: cerisier pour maman, de Ljubljana marché

exhale

danes ne potrebujem drugega, kot samo to, da izdihnem.
jutri bo čas za nov vdih, novo jutro, nov začetek.
mogoče bo toplota s pločnikov in vzcvetenost iz dreves prišla tudi v tvoje srce.
jutri... danes samo izdihni.

foto: m.k.