prava "kava".

žvenket kavarniškega posodja, vonj po cigaretnem dimu, spenjenem mleku in tistem nekaj, kar se iskri v zraku.
ni ravno običajno, da se ti zazdi, da trenutno pripadaš samo temu trenutku in da ni boljšega mesta zate, ni odvečne energije, da si samo tukaj in je ura le "zdaj".
ko resnično užiješ trenutek, ne opaziš malih napakic ali nepravilnosti, na katere bi drugače obešal svojo prozornost, temveč se preprosto zliješ s prostorom in osebami v njem.
eksperimentiranje z mislimi o naključnem fotografiranju vedno elektrijo moje prste.
kavarniški soli so razmetani po prostoru in se potihem ljubijo z mizami in od čevljev zlizanimi tlemi.
ljudje si izmenjujejo pozornosti, pogledi so gosti, da bi jih lahko rezal z nožem, a polni radosti in topline.
pogovor teče in sladkor v kavi se nežno topi, dokler ne izgubi svoje trdne oblike in najde neko drugo, tako kot vse ostalo.
želim si podajati besede s tabo in onim, zanima me kaj zanima onega in tebe, naj se naše besede sprehodijo skupaj čez to šalčko in oni pepelnik ter se počasi vtisnejo v labirinte naših možganov.
sproščenost tu zunaj in notri v meni.

spoznanje je začetek svobode

I.
včasih se moram opomniti, da sem jaz tista, ki štejem.
sploh takrat ko kaj prizadane in boli... ali pa se odpirajo stare rane.
moram pokazati, da mi je mar zase, da se imam dovolj rada.
ugotoviti katero prtljago je potrebno vrniti lastniku,
ki mi je brez mojega vedenja ali dovoljenja naložil pretežko breme.
retourn to sender.

II.
če me kaj prizadane, pomeni da ljubim, da čutim in polnovredno čustvujem.
ne smem dovoliti, da se drugi hranijo z mojim propadom, pa če še tako majhnim.
tukaj sem, da izpolnjujem svoje sanje,
da stremim za njimi in dajem vse od sebe.
zraven pa pazim nase in uživam v sprehodu,
ker tega ne more početi nihče namesto mene.
ne občutim praznovanja zunaj, temveč znotraj sebe,
ker sem odkrila da so spoznanja začetek svobode.

stopnica

sto krat po sto vprašanj v moji glavi.

miljon neodgovorjenih klicev na imaginarnem mobilcu.
večkratno veselje, opoj, odklop, lomljenje živčnosti.
težko vstanem v realno jutro, vse zveni tako zelo stekleno.
pod mojimi nogami škripa sneg, čeprav je pretoplo.
smreka na prešernovem trgu mi požene strah v kosti.
ne maram trgovin, vse v njih je tako zelo prisiljeno.
iskanje notranjega miru v čečkanju in petju tjavdan.
vedno znova se vrnem na isto stopnico svoje poti do cilja.

foto: lj november 09

pogled skozi obe okni

žarek sreče, čisto mehek in sramežljiv, a vztrajen se prebija skozi meglo naše Ljubljene. pokaže mi pogled iz obeh strani- sončne in deževne ter pot okrog ogromne luže, tisto skrivno strehico, ki me bo varovala pred dežjem, na prste mi ne more našteti koliko neverjetnih ljudi me obkroža, koliko pozitivne energije si delimo med sabo in da je včasih potreben samo nasmeh, ki ga podariš, da se svet obarva s soncem. včasih zahevamo preveč od življenja. veselim se vsega, kar se mi dogaja. rumenih listov na tleh, novih idej, toplih ljudi s katerimi delim besede, krešenja mnenj, pozornosti, preproste radosti, ki nas bogatijo s tisto iskrico v očeh, ki potem sije in sije. poiščem si mentalno sonce, pa čeprav le začasno in se ob njem grejem, kot ob uličnem ognju.

foto: okt 09

razbiti objemi

nekaj v meni se zbudi. vsake toliko časa privre na dan tista frustracija, pa ona druga in nato še spomin na vonj njegove kože, druge nasmehe, nekatere laži, pekoče očitke... grenko in sladko se prepletata. dolgo uspem vzdržati masko na obrazu, vendar ne gre zlahka ko si utrujen, ko si res želiš ali ko te res prizadane. tisti večen nasmeh, prekrižane roke in večeri brez dotikov. in potem pridejo trenutki in situacije, ki nezavedno v meni vzbudijo val čustev, kot vrh ledene gore, spomin v obliki fotogafije in vonja, redko zvoka me prlje nazaj in... maska pade. trenutki neverjetne ranljivosti in brezupa, ko si gol pred ljudmi, ki jih ne poznaš, ko jim je tvoje reakcija nejasna in neprimerna. umaknem se, vdihnem dim in se počasi sestavljam, košček za koščkom. nato pride tisti nepričakovan objem, tisti, ki prihaja od znotraj in v meni se vse stopi, vse skrbi, vse zavore, vsa negativna energija, vsi strahovi, vse to počasi odteka iz mene. kaplje mi padajo na lica, telo se trese. duša končno spet diha možgani pa si pojejo true colors:)

foto: julij09

prebliskovanje

drhtim kot jesenski list.
sredi vsega tega vrveža.
vsi zvoki so omehčani.vse ostalo decrescendira.
razen notranje bilke upanja.
ne sklanjam glave, le odpočijem si na poti.
tukaj sva jaz in ti "nepomembna za svet".
ravno zato tukaj "vse šteje".
sonce je vzšlo, novo upanje je na obzorju.
samo odpreti moram oči.
milina znotraj nas bogati.
pomirjenost s sabo kot najvišji cilj.
nasmeh kot sredstvo prebolevanja.
zadovoljstvo v preprostih rečeh.
spontano veselje ob skakanju čez/v lužo.
dan dober kot kruh.

photo: april 2009

prihajanje zime.

danes se mi je skozi pore prikradel spomin na zimo tri leti nazaj. naše zadnje počitnikovanje na Pokljuki zabeljeno z metrom snega in takrat zame grenko novico o pričakovanju nečesa, kar se je nato spremenilo v neponovljivo dogodivščino - bratca. tisto ležanje v iglicah smreke in zrenje v modro nebo in tista neskončna nedolžnost, ki je bila takrat preplavljena čez vso mojo bit. škripanje snega pod podplati in umivanje z vodo segreto na peči pri minus nekajčez10 stopinj, gretje nog in prehranjevanje z domačimi jedmi na žlico. tistih 5 dni smo se vsako leto odklopili (tudi dobesedno, saj mobiteli ne vlečejo, razen na oddaljenem hribčku, pol ure hoda stran) in se samo včasih včasih odpravili v socialistični hotelčič nad smučiščem in z rdečimi lički in nosovi čakali vsak na svoj čaj/kakav. ne vem zakaj, ampak ta hiter prehod v jesen, rumeno listje in rdeča jabolka, vonj kuhanega vina in kostanjev me nekako spominjajo na zimo. tisto pravo na Pokljuki.
počutim se kot da bo letos spet tista lepa zima, ne moti me racionalno razlaganje o tem kakšna bo res, v srcu čutim, da me megla ne bo tako ubila in da mi bo sneg še bolj dišal kot ponavadi. počasi... vem, da je najprej potrebno doživeti jesen, vendar danes pač čutim prihajanje zime. zato sem se zleknila ob kamin in si v naročje posadila knjigo. pa čeprav naj za takšne stvari ne bi imela časa... :)

prvi dnevi

zveze, počitnic, prijateljstva, sobivanja, faksa... vse to so dnevi v katerih se meša toliko različnega, toliko čustev in zaznav, da jih le s težavo procesiramo in le v parih procentih prefiltrirano dostavimo do možganov. navdušenje, sreča, strah, ljubezen, vznemirjenje, frustracije, zavračanje, sprenevedanje, pozitiva... polno mavrice in teme, vsega na pretek. in odločila sem se opominjati na tisto, kar mebo vleklo naprej. drobne pohvale, skrivni pogledi, zaupljivi nasmeški, podarjenih 10 centov, cigaret skupaj, mir, ko ga potrebuješ, toplina, samotni sprehod po mestu in šumenje listja...

danes ljubim, čutim, bijem. za razmišlanje je še dovolj časa.