vsaka stvar se vrne, vsaka stvar se obrne in spet rodi, če je ne izživiš. vsemu, čemur se izogibaš, se ne moreš izogniti za večno. vedno bo prišlo za tabo, skrito se bo priplazilo za tvoj hrbet in te preplavilo. dobro ali slabo, stvari, ki si si jih hotel prihraniti se bodo nekoč zgodile, vedno bo obstajal nek skrit smerokaz, ki te bo podzavestno usmerjal nazaj, kamor si želiš, tja, kjer se počutiš varno in doma. v najbolj tihih trenutkih je izrečenih največ čustev, v najbolj nežnih pogledih je več nežnosti, kot v najlepših odah... tako je. še vedno smo samo ljudje in v bistvu živali z zelo razvitimi možgani. še vedno imamo nagone in zakoni privlačnosti niso ravno razložljivi na razumski ravni. nekaterim pač dopuščamo, da nas večkrat ranijo samo zato, ker smo tako navezani na njihovo bljižino, da nas omamlja, tako popolno lahko preživljamo sedenje na kavču ali pa pomivanje posode, da nas odnese. lahko odpuščamo, kar drugim nikoli nebi, lahko pozabimo na stvari, ki so neodpustljive... nekako lahko ljubimo, čeprav je 1000 razlogov, da bi racionalizirano razmišljaji o tem. in kaj potem storiti. obsojati? se delati vzvišene? meni je ljubše da se dvignemo nad situacijo. saj... jaz ne morem in nočem živeti drugače. jaz rada živim tako. naj me še vsi tako obsojajo, naj imajo miljone besed zame, naj nikoli več ne spregovorijo z mano. v kolikor to niso moji bližnji mi je vseeno. ker njim tudi odpuščam, njih tudi ljubim in... razumevanje je esencialno za kakršenkoli odnos.
in trenutno se razumem. in sem sama sebi zvesta. in razmišljam. in ljubim. vse je drugačno, ljudje so drugačni, če si resnično ti, in ne nekdo, ki bi moral biti.
zato vsak dan znova v sebi budim svetlobo.
my photo: Greece, Monemvasia
0 komentarji:
Objavite komentar