dvojina + 1

kako povedati človeku, ki ti je neznosno blizu, da si našel toplino tudi drugje, da ga imaš še vedno rad, ne glede na vse. pa vseeno s tem misliš, da se je vse spremenilo, da je vse drugače. to ne spreminja tvojih čustev do njega, ampak spreminja tok tvojega življenja in s tem ga prosiš za razumevanje. je res tako težko stati ob strani in privoščiti srečo. je res tako neznosno, če je moja pozornost tudi drugje? zakaj ni v življenju lahkih rešitev, ko bi jih posameznik najbolj potreboval? saj vem, da se moramo truditi vsak dan znova in vsak dan graditi svoje življenje, vendar... je tako težko prisluhniti tuji sreči in jo spoštovati? nočem se oddaljiti, hočem zadihati v dvojini in s prijatelji, nočem, da me vsi moji obsojajo, hočem, da poskušajo razumeti ali pa me vsaj ne žrejo zaradi svojega ogorčenja. nočem užaljenosti, ker ne mislim grdo. včasih lahko samo čutim. zato bi vendar lahko našla drobno seme tolerance v bližnjih očeh, pa ga ne. ostajam tujek v svojem svetu, tujek, ki se mora neprestano razlagati in opravičevati.
ne mislim slabo, samo... nočem drame.
življenje ni namenjeno, da bi bilo nenehno pretresljivo in razdvojeno.

ni namenjeno.