pridejo dnevi. ko se spotikaš ob svoje besede, ko se na vsakem koraku spotakneš ob svoje napake, ko ti drugi nastavlajo noge, narejene iz tvojih neuspehov. pridejo dnevi, ko te vsaka stvar ziritira in se nimaš več možnosti nadzirati. ko lahko rečeš samo... odpustim si, odpustim ti. ko se zaveš, da stvari nikoli ne bodo take, kot si želiš, ker previsoko letaš in zato vsakič znova nizko padeš. vendar se splača. vsaj verjeti je treba, da se. ni tragično, ni hudo. je pa na trenutke rahlo neznosno, tako čisto racionalno pogledano. celotna situacija. kaos, nestrinjanje, nepogovarjanje, nekomunikacija, nečustvovanje. vsi pravijo da gre za logično oddaljitev od matične celice. vendar bi zdajle vseeno krvavo potrebovala samo objem. objem, ki me nebi spustil tri minute. ne rabim tolažilnih besed. samo bližino, toplino. ne pa spet znova dolgočasno knjigo in hladen jesenski zrak okoli mene.
zadnje dni odmeva po vseh stenah moje glave frou frou. začelo se je z i must be draming na prijateljičinem iPodu v petek zvečer, ko smo imele "pijanko". jaz pa z iPodom v ušesih poslušam frou froujin glas. ne rečem da je vsem ušeč. vendar meni nenormalno sede. pa lyrics... ah!
Hear Me Out od Frou Frou
photobyme
0 komentarji:
Objavite komentar