megla

mehanično se zbujam v meglen dan
mehkoba posteljnega perila me vabi nazaj v samoto
danes je ena izmed mnogih misli spanje
ki kakor velikanska koprena prekrije vse ostale vzgibe

včeraj sem jo videla ob ljubljanici
edina ženska zaradi katere sem imela more
spremlja me
kot še nekdo se vedno znova priplazi skozi slepo pego mojega uma

mehanično odpiram oči in upam
upam na stvari, ki si jih ne bi smela dovoliti
a kaj bi brez sanj
ne znam brez njih
so moje vodilo skozi lahkost vsakdana

kako naj pozabim stvari ki jih je vredno pozabiti
kako naj ohranim tiste spomine iz katerih sem se veliko naučila
zakaj nekatere stvari počnem vedno znova.
znova in znova.
kot majhen otrok padem in se pobiram.
dan za dnem.
v moji glavi je vse plavajoče.
kje so trdna tla?

danes je dan, ko bom mehanično zagonila kolo
in se prebila skozi to ljubljansko meglo
in moje skrbi bodo postale kondenzacijska jedra megle
in moji kodri bodo osvobojeni bele koprene postelje odeje
in svobodna bom.
in kot že dolgo in še vedno... srečna.