megla

mehanično se zbujam v meglen dan
mehkoba posteljnega perila me vabi nazaj v samoto
danes je ena izmed mnogih misli spanje
ki kakor velikanska koprena prekrije vse ostale vzgibe

včeraj sem jo videla ob ljubljanici
edina ženska zaradi katere sem imela more
spremlja me
kot še nekdo se vedno znova priplazi skozi slepo pego mojega uma

mehanično odpiram oči in upam
upam na stvari, ki si jih ne bi smela dovoliti
a kaj bi brez sanj
ne znam brez njih
so moje vodilo skozi lahkost vsakdana

kako naj pozabim stvari ki jih je vredno pozabiti
kako naj ohranim tiste spomine iz katerih sem se veliko naučila
zakaj nekatere stvari počnem vedno znova.
znova in znova.
kot majhen otrok padem in se pobiram.
dan za dnem.
v moji glavi je vse plavajoče.
kje so trdna tla?

danes je dan, ko bom mehanično zagonila kolo
in se prebila skozi to ljubljansko meglo
in moje skrbi bodo postale kondenzacijska jedra megle
in moji kodri bodo osvobojeni bele koprene postelje odeje
in svobodna bom.
in kot že dolgo in še vedno... srečna.

labirint.

včasih se izgubljam v labirintu svojih misli.
kot da bi se mi možgani čudno nakravžljali in prestopili v drugo dimenzijo.
počutim se, kot da sem zunaj svojega telesa in opazujem samo svojo lupino, seciram svoje odzive in dejanja skozi ogledalo tujca.
ni mi všeč kar vidim, kritično se obsojam, preveč si želim biti popolna po svojih merilih.
potem pride navzkrižje interesov.
kako naprej, ko si želiš samo odejo nad glavo in hiberbiranje, pa čeprav si drugi ti želi ustvarjanja in mu ideje brstijo, kot popki cvetic v pomladi.
shizofreno in nejasno se odločam med sabo in sabo. med tistim in onim odzivom.
moja občutljivost na dražljaje obenem narašča in pada, ravno na nepravih področjih v napačni smeri.
ljubim zmedeno in premočno, pa je temu res tako in ali je to sploh slabo? ali se samo spet zapiram vase in odpiram ven samo tisto kar si želim, da bi bilo vse?
včasih se izgubljam v labirintu svojih misli.

veš kaj mislim?
včasih ne morem stopiti stran od svojih problemov in se začeti zavedati, da sem srečna, da mi je neznansko lepo, da čutim in sem čutena, in da so to le muhe, ki sem jih upešno pretvorila v slone.

photo: me, st.helier, jersey one way streets

odločamo

zbudimo se zato, da lahko vsak dan znova začnemo. znova gradimo.
zjutraj se odločimo kateri obraz si bomo nadeli, katero pesem bomo danes mislili in kako bomo plesali po ulicah.
ko odpiramo oči in nas pobija naš alter ego imamo možnost, da se mu iz srca nasmejimo in začnemo dan na novo. kot nov list papirja. prazen, čist. čakajoč na pero našega telesa in uma, da ga zapolni.
zato se lahko vsakič znova odločimo za pozitivno. toliko smo odvisni od sebe, da lahko mi odločimo o tem ali bomo stvar vzeli iz sončne ali deževne strani. ker je v sahari tudi sonce pekel in dež vir preživetja. ker lahko obrnemo vsako stvar na bolje.
ker se iz čisto vsake stvari lahko nekaj naučimo.
ker smo, misleč na lepoto življenja, bolj izpopolnjeni, ker bolj čutimo svojo srečo.
ker... smo zaradi tega dovzetni za tisto kar iščemo-pozitivno.

foto : http://th53.deviantart.com/fs37/300W/i/2008/278/a/b/Desert_Daze_by_mrcool256.jpg

jump into the mess!

prelomno. pa je vseeno tako pričakovano, da je vse moje navdušenje spuhtelo, preden bi lahko doseglo višek in se potešilo na novem začetku. nočem tega. in brezupno potrebujem to.
hočem spremembe ne pa še ene zamujene priložnosti, da bi karkoli spremenila.
prelomno. zato, sem odšla skolesom v mesto in srečala vse ljudi mojega zablodlega življenja. tiste, na katere imam skisan spomin ali pa sem jaz v njihovem spominu močno skisana. za vedno pokvarjen spomin. in potem prihajajo za mano temni trenutki. in ko zrem v otroške risbice na panojih ob ljubljanici se me dotakne žarek svetlobe.
prelomno. po štirih urah spanja naj bo začetek dober? bog... še sreča, da mi je v stanovanju toplo in da se mi ne da začeti znova. pa bo treba. se preobleči, nadeti masko in oditi v mesto med ljudi, se smehljat in biti prijazen in srečen in...
prelomno. ker je novo okolje in novo znanje. ker je nov dom in novo nebo nad nami.