Hodim po pesku, kamnih in odmrlih rastlinskih ostankih. Moji športni copati odrivajo tla pod nogami in me vzpenjajo v višino. Poskakujem po razpadlih stopnicah poti, ki jih je napravila človeška roka pred stotinami let. Kako lepo je čutiti se močnega. Dovolj močnega, da preplezaš ograjo, dovolj močnega, da se vzpneš do vrha, dovolj močnega da sprejmeš poraz in ne nujno vedno zmagaš. Slišim čričke, zvok škrtajočega kamenja pod mojimi nogami, listje mandljevcev, oljk, borov in rožmarina, ki šelestijo v lahnem vetru, vonjam mediteranske dišavnice in suhe trave šelestijo, ko trkajo ob moje noge, ki brzijo skozi podrastje. Vzpenjam se višje, na vrh, čutim svobodo.
Seveda me more brat prehiteti in mi uničiti idejo o tem, da sem sama, da življenje ni tekma in da mi ni treba tekmovati- da mi je vseeno. Z enim samim dejanjem me misel zaskeli. Zakaj je treba tekmovati? Nikoli nisem razumela ZAKAJ je tekmovalnost tako močno zasidrana v človeku. Sovražim jo.
Ko se uspem otresti jeznih misli plezam naprej, se dvigujem mimo zaraščenih oljk, poslušam premikanje anonimne živali v suhi travi, pokanje vej, cvilež netopirjev, ki so si našli prebivališče v zapuščeni cerkvi, izdolbeni v skalo. Čeprav je zgodnje dopoldne vse že zadušljivo diši po vlagi in vročini in pregretem klorofilu, ki ima značilen, trpek okus pod jezikom. Slišim zvok violine, sestra vadi, prav filmsko je vse skupaj – ruševine starega samostana, poletje, sonce, jutro, svoboda, neobremenjenost, sedanjost prepletena z ostanki stoletja starega samostana, svetloba, nekakšna posvečenost kraja, ki ti daje skrivno moč in seveda živa glasba violine, flavte ali irske piščali, ki odmeva iz sobane in se razlega po samostanu kot da bi jo peli zidovi in da je že od nekdaj tam, samo dobro je treba prisluhniti.
Zato se usedem na starodavno stopnico preraslo z rastlinjem in UŽIJEM TRENUTEK.
Zeleno rastje- bori, mandljevci, oljke, trave, dišavnice, cvetlice…
Temno modro morje nakodrano od dotikov burje
Svetlo modro sivi obris Hvara, linija grebena, črni grmički posejani po pobočjih
Sinje modro nebo z majhnim številom oblačkov
Kamnite stopnice, ki se položno spuščajo na trato, ki se prevesi v obrambni zid, pod katerem je potka
Rastline, ki šelestijo v močnem vetru, oljke ki praskajo ob kamnite stene samostana s svojimi zeleno srebrnimi lističi
In še toliko več v točno tem trenutku. En sam in toliko se dogaja. Toliko lepega se oglaša, zvoki narave, barve svetlobe sonca, veter, ki mi odstira zaveso las iz obraza, hlad ki ga prinaša v vroče jutro burja… vse se zdi popolno, dišeče, sveto, šelesteče.
Vstanem in razprem roke, tako da se molekule zraka, ki jih potiska nevidna sila čimbolj dotikajo mojega telesa- veter. Naslonim se nanj in zaprem oči. Spet sem samo v tem trenutku brez kovčkov moralne prtljage, samo svoboda v mojih mislih, nič obremenitve, nič hrepenenja po tuji bližini. Sama sebi sem v tem trenutku dovolj. Za vse ostalo bo prišel drug trenutek, pravi čas.
Vsak trenutek lahko zaobjemaš tako veliko, da si še misliti ne moreš. In ko enkrat zares postaneš trenutek je to vse kar potrebuješ. Sebe, svoja čutila in nenehna koncentracija na to, da boš v SEDANJOSTI, ZDAJ, TUKAJ. Nihče ne rabi tvojega sanjarjenja o preteklosti in prihodnosti. Nihče, tudi ti ne. Samo akcija, ustvarjanje nečesa produktivnega, izobraževanje, gibanje in hrana so ključnega pomena. Spomini in predvidevanja imajo premalo teže, da bi za njih izgubljali prečudovit trenutek, ki nam je dan.
fotka: that place, one other day in july 2008
