z

jutro polno zore

večeri polni zarje
zima
zahod
začetek
nič več zakaj
samo potešen zato

zrem skozi svoje okno, nad hišami se dviga ljubljanski grad, nad njim pa nebo žari polno večerne zarje. čeprav zrak še vedno diši po zimi se nekje v praspominu ponovno zbuja pomlad. tista cvetoča, polna življenja, strasti, barv, energije, začetkov. zdi se mi da v očeh bližnjih in mimoidočih opažam tisto iskro, ki se je ne da preprosto opisati. tisto srečo, ki je skrita v vsakem in zaenkrat samo mirno počiva, je. bije. kako lepo se je počutiti pomirjeno.