dan po

jutro:
odpreš oči, zlepljene so od neprespanosti, alkohola, cigaret.
počasi jih odpreš in gledaš.
nato te zadane val misli. kdaj? kako? kje?
tu sem, v svojem stanovanju, v Ljubljani, v postelji.
možgani brnijo...
in ugotovim, da imam čez 20 minut predavanje. obvezno. in, da je ura 7:50 in da sem spala 4 ure.
ok. akcija!
...
večer:
stopim skozi avtomatska vrata, vame pa se zaleti vonj po pomladnem dežju.
neznosno si želim cigarete. vzamem jo iz škatlice in si jo prižgem.
stojim "za rumeno črto", voham dež, dim in neko skrito veselje.
čeprav ni olajšanja, ni bližine, ni pogovora je v tem temnem vlažnem zraku nekaj, kar me navdaja s tihim veseljem.
zmogla sem. in imam načrt za kovanje načrta. premikanje k duševni stabilnosti.
koraki odzvanjajo in od orošene ceste se odsevajo luči, fotografiram z očmi in pustim, da dežne kapljice božajo moj obraz.
napoved pomladne svežine.

foto: me, on deviantart