nej sije sonce!

Učenje do pol2h zjutraj in spanje do devetih, zalimanost mi ni dala miru do 11ih, pol sm šla še malenkost za knjige (beri:računalnik, ker tam delam zapiske) pa "ija!" na faks. In seveda prej na obvezno kavo v Le Petit. Nasmejani sva s kolegico odši na predavanje, se usedli nekje bliz katedra (napredek) in se pripravle, da nama bo roka odpadla. Pol nama sicer dejansko je, ampak men je ratal do konca zdržat in s speed of light delat zapiske.
Za tem pa me je čakala nerodna naloga... kupovanje darila namreč. In jaz nisem ravno tip človeka, ki bi znal kupiti pravo darilo za pravo osebo. Pa če je to ravno oseba, ki je (tudi) zaslužna za to da sem, kjer sem se je treba potruditi. Prva stvar, ki mi je padla v glavo je bil ValeNovak. Od nekdaj sva radi zahajali tja in stikali po knjigah o oblikovanju in arhitekturi, ob interierju sva razglabljali o najinih črtastih hišah in ob kuharicah načrtovale kuhinjske podvige. Vedno sva se ustavili tudi ob polici s turističnimi vodiči in kupili kakšnega. Večina tistih vodičev nam je kasneje prišla še kako prav in mogoče je tudi ValeNovak malo zaslužen za naša potovanja.
Ko sem tokrat vstopila sem bila raztresena in neskoncentrirana. Tisti občutek, ko ti misli tavajo drugam ne glede na to kako močno si jih želiš usmeriti. Vseeno sem začela z iskanjem. Juhu, kako dobro je nakupovati knjige. Obrniti platnice romanov, pregledati fonte in nove layoute novakovih knjig, murakamijeve naslovnice in nove izdaje v angleščini. Kako dobro se počutiš, ko lahko po knjigi listaš, vsrkavaš vase črke, si kot v kakšnem brlogu in nihče ti ne diha za vrat. Medtem, ko sem se pritolkla že do zadnjega konca knjigarne, vse tja do cd-jev in ostalih plošč se je iz zvočnikov zaslišal energičen kitarski zvok. Ena kitara, dve, fantastično. Razmišljam o tem, kaj bi bilo všeč dotični osebi in brskam med cd-ji. Preden sem se dobro zavedala sem že migala z glavo v taktu glasbe. To se mi dogaja nezavedno. In naslednji komad. Mmmm! Zakon. Kmalu se spomnim, da je obdarovanka včasih zelo rada igrala kitaro, da ima rada etno, zvok klasične kitare in Almodovarja. Vse to se je nekako spletalo v tej glasbi, pa še tisto nekaj, kar jo bo sigurno spravilo na noge, ko ne bo več mogla vstati in jo nasmejalo, ko bo težko. Mimo mene pride prodajalka in jaz jo prijazno vprašam, katero glasbo trenutno vrtijo. Na hitro mi razloži o rodrigu y gabrieli, a v bistvu reklame nisem potrebovala, sem bila že zaljubljena. Tisti cd iz predvajalnika je bil edini, zato mi ga je dala v vpogled, če ga še vedno hočem. Seveda sem ga vzela. Pri blagajni se mi je druga prodajalka prijazno nasmejala in se pošalila "Lahko bi nam ga pustila še malo dalj, kot pa dva kamada." in nagajivo pomežiknila drugi . Ona pa je dejala "Sem ti rekla, da sta dobra!".
In kako zelo zares sta dobra. Takšna, da z njima ne potrebuješ sonca, ker ti ga prineseta in tudi veselje, brezskrbnost, poletje, vročino, strast. Mmmm! Kakšna sreča, da sem našla darilo za obe.