mavrica

ker čez vsak dež posije sonce
ker čez vsako bolečino pride veselje
ker vsakemu koncu sledi nov začetek
ker po noči vedno pride nov dan
ker se sneg vedno stopi
in ker je mavrica ravno nekje vmes.

foto:fog+rain+sun, mar 09

nej sije sonce!

Učenje do pol2h zjutraj in spanje do devetih, zalimanost mi ni dala miru do 11ih, pol sm šla še malenkost za knjige (beri:računalnik, ker tam delam zapiske) pa "ija!" na faks. In seveda prej na obvezno kavo v Le Petit. Nasmejani sva s kolegico odši na predavanje, se usedli nekje bliz katedra (napredek) in se pripravle, da nama bo roka odpadla. Pol nama sicer dejansko je, ampak men je ratal do konca zdržat in s speed of light delat zapiske.
Za tem pa me je čakala nerodna naloga... kupovanje darila namreč. In jaz nisem ravno tip človeka, ki bi znal kupiti pravo darilo za pravo osebo. Pa če je to ravno oseba, ki je (tudi) zaslužna za to da sem, kjer sem se je treba potruditi. Prva stvar, ki mi je padla v glavo je bil ValeNovak. Od nekdaj sva radi zahajali tja in stikali po knjigah o oblikovanju in arhitekturi, ob interierju sva razglabljali o najinih črtastih hišah in ob kuharicah načrtovale kuhinjske podvige. Vedno sva se ustavili tudi ob polici s turističnimi vodiči in kupili kakšnega. Večina tistih vodičev nam je kasneje prišla še kako prav in mogoče je tudi ValeNovak malo zaslužen za naša potovanja.
Ko sem tokrat vstopila sem bila raztresena in neskoncentrirana. Tisti občutek, ko ti misli tavajo drugam ne glede na to kako močno si jih želiš usmeriti. Vseeno sem začela z iskanjem. Juhu, kako dobro je nakupovati knjige. Obrniti platnice romanov, pregledati fonte in nove layoute novakovih knjig, murakamijeve naslovnice in nove izdaje v angleščini. Kako dobro se počutiš, ko lahko po knjigi listaš, vsrkavaš vase črke, si kot v kakšnem brlogu in nihče ti ne diha za vrat. Medtem, ko sem se pritolkla že do zadnjega konca knjigarne, vse tja do cd-jev in ostalih plošč se je iz zvočnikov zaslišal energičen kitarski zvok. Ena kitara, dve, fantastično. Razmišljam o tem, kaj bi bilo všeč dotični osebi in brskam med cd-ji. Preden sem se dobro zavedala sem že migala z glavo v taktu glasbe. To se mi dogaja nezavedno. In naslednji komad. Mmmm! Zakon. Kmalu se spomnim, da je obdarovanka včasih zelo rada igrala kitaro, da ima rada etno, zvok klasične kitare in Almodovarja. Vse to se je nekako spletalo v tej glasbi, pa še tisto nekaj, kar jo bo sigurno spravilo na noge, ko ne bo več mogla vstati in jo nasmejalo, ko bo težko. Mimo mene pride prodajalka in jaz jo prijazno vprašam, katero glasbo trenutno vrtijo. Na hitro mi razloži o rodrigu y gabrieli, a v bistvu reklame nisem potrebovala, sem bila že zaljubljena. Tisti cd iz predvajalnika je bil edini, zato mi ga je dala v vpogled, če ga še vedno hočem. Seveda sem ga vzela. Pri blagajni se mi je druga prodajalka prijazno nasmejala in se pošalila "Lahko bi nam ga pustila še malo dalj, kot pa dva kamada." in nagajivo pomežiknila drugi . Ona pa je dejala "Sem ti rekla, da sta dobra!".
In kako zelo zares sta dobra. Takšna, da z njima ne potrebuješ sonca, ker ti ga prineseta in tudi veselje, brezskrbnost, poletje, vročino, strast. Mmmm! Kakšna sreča, da sem našla darilo za obe.

roots

some people have roots
feeling at home is like love to them
some are like birds
on an endless journey
the road is what keeps them alive.

foto: murvica, july 2008

calling all angels

23:24
V avtu tiho odmeva Lennyeva pesem Calling all angels. Za mano je en grozno kompliciran dan, poln težkih besed, bolečine, novih spoznanj... Skoraj sem že doma, samo še malo, pa si bom lahko prižgala cigaret, samo še malo, pa bom lahko zatisnila oči. Samo še malo, pa bo konec tega dneva, lahko bom začela na novo. Samo še malo pa... Kar naenkrat opazim, da sem zašla s ceste. Bankina začne vleči mamin avto vstran, jaz panično odregiram in sunkovito zavijem v levo, nazaj na cesto. Avto začne divje zanašati, spet zavijem, pa spet... ampak prepozno je. Pred sabo zagledam živo mejo iz debelih gabrovih debel. Shit shit shit. Trdno se primem za volan, avto gre že dolgo svojo pot. Zatisnem oči in zakrčim mišice. Shit! Ozračje glasno poka, hrešči, gromi. Počasi vse potihne. Odprem oči. Shit! Ležim na boku, v avtu, pripeta in gledam zelenico, ki jo osvetljujejo žarometi. Pa ne no! Smrdi po zažgani plastiki, sveže pokošeni travi in grozi. Treba bo ven. Čim hitreje. Panično hočem odpreti okno na vratih, ki zdaj gledajo proti nebu. Ne gre ne gre ne gre. Fak! oprem se na vrata in vstanem, napnem vse moči in vrata se počasi začnejo odpirati. Ok. Spomnim se na torbico... Je mobitel ostal cel? Hitro počepnem in najdem torbico ležečo na oknu, ki je sloni na zelenici. Zagrabim jo in si jo hitro vržem čez ramena. Spet napnem vse moči in odprem težka vrata ptroti nebu. Nekako mi uspe z eno roko držati vrata, z drugo pa priplezati ven. V glavi mi odzvanja "To se ne dogaja meni, ne ne, to se ne dogaja, samo mežiknem in bo konec, spet se bom peljala, zavila desno in se spravila iz acta, v posteljo, in tega bo konec." Nah well... Pa ni bilo tako.
02:30
Sedim v domači kuhinji, pijem metin čaj z medom in se s starši pogovarjam o tem, kaj se je zgodilo, kateri avto bomo zdaj kupili, če ga bomo, kako bo vse skupaj zaživelo naprej. In šele v tem trenutku počasi dojemam, da se je RES zgodilo, da so moji najbolj zakon, ker so tako dobro sprejeli, da se ne ve, kdo je mislil name, da sem jo tako dobro odnesla. Brez praske. Fizične, se razume. Da imam najbolj zlatega fanta in atija, mami. Da je življenje samo eno. In da moram biti VSAK DAN HVALEŽNA, ker sem. Samo zato, ker sem takšna kot sem. Z vsem sranjem in lepoto.

Najbolj me je presunilo, da se mi ni odvrtelo celo življenje pred očmi, da nisem doživela trenutnega odkritja, temveč počasi prihaja za mano. Mirno se mi odkrivajo stvari. Potihem.


foto: selfportrait, mar 09

i can't make it whole

today i'd like to feel the freedom as i used to
the smel of see was with me anytime i closed my eyes
your touch was there, anytime i wonderd off
but today is different
i just want to feel the inevitable wind of change
the joy of life
the smell of your skin on mine
the simple things in life that make me happy
the big things in life to be the big challenge again
some days...

well, it comes in goes.

foto: my sister, summer 2008

las vegas

i want to go to las vegas
i want to go anywhere
i want to travel the world
i want to lieve this everyday behind.
and so i travel in my mind
and i'm just lika a butterfly.
from here to there
flying free.

photo: by me

dan po

jutro:
odpreš oči, zlepljene so od neprespanosti, alkohola, cigaret.
počasi jih odpreš in gledaš.
nato te zadane val misli. kdaj? kako? kje?
tu sem, v svojem stanovanju, v Ljubljani, v postelji.
možgani brnijo...
in ugotovim, da imam čez 20 minut predavanje. obvezno. in, da je ura 7:50 in da sem spala 4 ure.
ok. akcija!
...
večer:
stopim skozi avtomatska vrata, vame pa se zaleti vonj po pomladnem dežju.
neznosno si želim cigarete. vzamem jo iz škatlice in si jo prižgem.
stojim "za rumeno črto", voham dež, dim in neko skrito veselje.
čeprav ni olajšanja, ni bližine, ni pogovora je v tem temnem vlažnem zraku nekaj, kar me navdaja s tihim veseljem.
zmogla sem. in imam načrt za kovanje načrta. premikanje k duševni stabilnosti.
koraki odzvanjajo in od orošene ceste se odsevajo luči, fotografiram z očmi in pustim, da dežne kapljice božajo moj obraz.
napoved pomladne svežine.

foto: me, on deviantart

un, deux, trois, ... , six

Bila sem pofočkana :D Krivec je (seveda) kdo drug kot pa Aleš :)

Pravila fočkanja so sledeča:

Navodila:
* na računalniku se postavite tja, kjer shranjujete slike
* odprite ŠESTO mapo
* in izberite ŠESTO sliko
* objavite sliko na blogu in malce razložite, kaj se je dogajalo takrat
* pofočkajte ŠEST ljudi in jim to sporočite na njihovem blogu

Voilá!
Tale fotka je nastala 15.2.2009. Natanko dva tedna nazaj, ko je moj dedek praznoval rojstni dan. Nikol ne fotkam na družnskih slavjih, ampak tokrat sm že prav poogrešala mal akcije in sm si rekla, da bo treba tut žlahto dokumentirat. V vas pa zre ena izmed mojih sestričen, Kaja po imenu, ki ima najlepše oči in prikupno frizuro, narejeno zato, da ji "lasje nebi v juho padal" :D
Za spomin.

C'est ca:)

Zdej pa v iskanje za tistimi, ki bodo pofočkani.

Run, Forest, run!